Človek je celota, pa marsikdo med nami živi le po delih, odtujen od samega sebe, posledično odtujen od partnerja in otroka.
Mogoče posameznik odtujenost od sebe lahko prenese, partner jo morda tolerira, otrok pa jasno pokaže, da nekaj ni v redu.
Sem Nina Lakota, zdravnica.
Pa tudi diplomirana medicinska sestra, terapevtka integralnega dihanja in certificirana mentorica zavestnega starševstva pri dr. Shefali Tsabary.
Kot zdravnica ne želim zdraviti, želim preprečevati. Z deljenjem svojega znanja in izkušenj želim ljudi opolnomočiti, da krepijo svoje zdravje. Razvoj zdravja se začne že pred spočetjem otroka in poleg negovanja telesa, vključuje tudi negovanje duha in odnosov, saj zdravje nima le telesne komponente, ima tudi duševno in socialno.
Starševstvo dojemam kot priložnost za osebni razvoj in vzpostavitev boljšega ravnovesja v družini. Ravnovesje telesa, duha in odnosov je osnova zdravja in je predpogoj za optimalen razvoj tako otroka kot staršev.
Po rojstvu drugega otroka, sem se začela prebujati. Kako sem se prebudila? Počasi, z dremeži.
Prva budilka
En dan sem se nenadoma zavedla, da neprestano hitim. Po nepotrebnem sem sama sebe priganjala, se gnala. Kako bo šele, ko se vrnem v službo?
Načrtno sem se začela umirjati, se upočasnjevati, spuščati nepotrebne zadolžitve. Začela sem se vedno bolj opazovati, spremljati svoje počutje, variabilnost srčne frekvence (HRV), raziskovati učinke dihalnih vaj na moje telesno in duševno stanje.
Ko sem boljše opazovala sebe, sem boljše opazovala tudi otroka. Navdušila sta me – jaz sem brala o tehnikah, kako se umiriti in priti v stik s sabo, onadva sta jih izvajala. Brez navodil, brez učenja, sledila sta inteligenci svojega telesa, nista se še razdelila na telo in um, delujeta kot celota.
Če sebe ne povežem nazaj v celoto, kako naj njima omogočim, da se celostno razvijeta?
Druga budilka
Starejši otrok je risal po notranjih vratih balkonske omarice. Barvico je podal tudi meni. Naredila sem majhno, stisnjeno čačko v zgornjem desnem kotu. Gledam otroka, poteze z barvico dela suvereno, jasno, odločno, njegova čačka se razprostira čez cela vratca.
Le čečkanje, a v meni je sprožilo kup vprašanj. Zakaj se sramežljivo, prestrašeno stiskam v zgornji desni kot, če imam na voljo cel format? Kje vse v življenju sama sebe po nepotrebnem omejujem? Mi res pripada le zgornji desni kot? Se stisnjena v kot počutim dobro? Želim življenje živeti le deloma, zadržano, pretirano uvidevno, v strahu pred tem, da koga morda zmotim? Kakšen zgled s tem dajem svojima otrokoma?
Tretja budilka
Pozno zimsko popoldne, plešemo na pesem Svetlane Makarovič Giuliana. Pesem zavrtim ponovno, ker mi je všeč. Moji babici je ime Julijana, od časov, ko so bili naši kraji pod italijansko okupacijo je ostala italijanska izgovorjava njenega imena - Giuliana. Naslednje jutro me kliče oče: »Si pri domu?« Preden je povedal, sem vedela. Babica je umrla.
V mislih so mi odzvanjale besede: Zbudi, zbudi se Giuliana, ker vsak dan nam je podarjen. Če ga ne utrgaš kot rožo, je za zmeraj izgubljen. Zbudi, zbudi se že enkrat kapitanovo dekle, ladja te ne bo čakala, ladja pride, ladja gre.